SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI
Ne živimo samo v enem svetu. Živimo v veliko majhnih svetovih. Lahko si jih izmislimo tudi sami. Lahko v njih ni nikogar razen nas ali pa so v njem samo tisti, ki jih vanje povabimo. Prav zagotovo pa čisto vsi živimo v dveh svetovih.
Živimo v svetu, kjer žičnate ograje zarežejo v ljudi, ki hočejo pobegniti iz nečloveških razmer. Vrnejo jih v strah, lakoto, brezup in v smrt. V svet, kjer ob mejah taborijo otroci kot vi, ne da bi vedeli, ali bodo še kdaj videli prijatelje ali celo svojo družino, se brezskrbno igrali in spali v pravih posteljah. In ne vedo, zakaj je tako. Zakaj jim je to storila vojna odraslih. Vedo samo za strah in sovraštvo svojih staršev.
In živimo v svetu, kjer so meje odprte, kjer te tujec gostoljubno povabi v svoj dom in ti ponudi, da ga deliš z njim. Kjer ti pomagajo, če se izgubiš. Kjer ti pokažejo, kaj vse je lepega in dobrega pri njih in ti napolnijo srce z novo lepoto in glavo z novim znanjem. Svet, v katerem je varno tudi za vrati tvojega doma, v sosednji ulici, v sosednjem mestu in v drugih deželah.
Živimo v svetu, kjer sestradani, mučeni in bolni psi brskajo po smetnjakih v strahu, od kod bo spet priletelo po njih, medtem ko se nekje v bližini bogataška mačka zmrduje nad najbolj finim zrezkom. To je le del poslanice, ki jo je ob letošnjem Tednu otroka zapisala Desa Muck. Spodaj jo v branje ponujamo v celoti. Ker si tudi odrasli želimo sveta, v katerem želimo živeti.
