Povzetek pogovora z Markom Juhantom, specialnim pedagogom za motnje vedenja in osebnosti ter avtorjem množice uspešnic o vzgoji, ki pravi:
Šola ni tista, ki otrokom vzame otroštvo, starši jim ga!
Že na začetku je pomembno, da se starši ne usedejo za mizo, ko gre otrok delat domačo nalogo, pravi Marko Juhant.
Prvi šolski dan je stresen za starše, ker jih je strah, ne za otroka, pravi Marko Juhant in poudarja, da naj z otrokom tisti dan po šoli počnemo kaj, kar mu je všeč, da si bo dogodek zapomnil tudi po lepem doživetju. Pomembno je, da otroke za šolo navdušujemo in jih ne strašimo, saj gre velika večina rada v šolo. Z njimi se ne usedemo že ob prvi nalogi in o šoli ne govorimo med jedjo.
Prvi šolski dan je predvsem srečanje. Otroci spoznajo prostore, dobijo začetniška navodila, spoznajo prve aktivnosti in podobno. V nekaterih šolah pripravijo prvi dan tudi za starše, na ta dan jim po različnih šolah predava tudi Juhant.
“Strašenja pred šolo je še vedno kar precej”
“Pri malih otrocih, ki gredo zdaj v šolo prvič, je predvsem pomembno, da ne delamo drame. Saj za otroke to ni drama, zanje je to vesel dogodek, večina gre rada v šolo. Če so prestrašeni, so za to krivi starši, stari starši in tudi vsi drugi sorodniki, velikokrat takšni, ki nimajo otrok,” ugotavlja Juhant, ki pravi, da je takšnega strašenja še vedno kar precej.
“Nekateri otroci pridejo v šolo zelo ‘trdi’, ker se dobesedno bojijo tega, kaj jih čaka. Vzdušje je kdaj v družinah podobno, kot da otroci delajo maturo in nanjo niso pripravljeni,” primerjavo naredi Juhant.
Zapomnijo naj si ga po lepem doživetju s starši po pouku
Za prvi dan šole je najboljše, da si ga otroci zapomnijo po lepem doživetju, svetuje Marko Juhant. Kot pravi, to pomeni, da se mora popoldne zgoditi nekaj, kar imajo otroci radi.
“Ne to, da jim starši kupijo kaj, kar imajo otroci radi, temveč mora biti to doživetje. Doživeti morajo nekaj, kar jim bo ostalo v lepem spominu. Če imajo radi, da pri sorodnikih gledajo zajčke, pa naj gredo po pouku do njih. Tako si bodo zapomnili, da so bili najprej v šoli, nato pa so šli pogledat še zajčke in se imeli lepo. Dan si bodo zapomnili kot najlepši šolski dan,” pravi Juhant.
“Nekdo pa naj gre na ta dan po pouku plavat, če rad plava. Gre za to, da otrok nekaj doživi, ne za to, da nekaj dobi,” poudari Marko Juhant.
Če imate možnost, izkoristite prost dan
Če imajo možnost, naj starši izkoristijo prost dan na prvi dan šole, da otrok ne ostaja že prvi dan v podaljšanem bivanju ter da gredo lahko skupaj nekam in nadaljujejo aktivnosti, ki jih bo otrok doživel. Nekateri bodo ta dan izkoristili, nekaterim se to ne bo zdelo potrebno. To je treba prepustiti staršem. Glede na način vzgoje, ki ga imajo, naj se odločijo, koliko časa si bodo jemali za otrokovo šolo, pravi.
“Šola se začne 1. septembra, ne teden dni prej”
Na šolo se ni treba posebej pripravljati. Kot pravi, se šola začne 1. septembra in to je tudi prvi dan, ko popoldne nastopijo domače naloge in male drobne obveznosti za šolo, ne že prej.
“Šola se ne začne teden prej. Tudi mama, ki dela v banki, v petek, ko je doma, ne vadi zaključevanja blagajne. To naredi, ko je na delovnem mestu, takrat je čas za to,” pravi Juhant.
Nikoli ne recite otroku, da bo moral zaradi šole pospraviti igrače
“Zato, ker je starše strah, lažejo otroku, da bo vse v redu, da bo vse dobro. Pa morda ne bo tako, a ne zaradi šole in otrok, temveč zaradi staršev, ki delajo težave sami sebi in svojim otrokom,” meni Juhant, ki pravi, da je še vedno precej staršev, ki so zaradi prvega šolskega dne v velikem stresu in delajo dramo.
Po njegovem mnenju otroku v tem času nikoli ne bi smeli reči, da mora pospraviti igrače, ker prihaja obdobje, ko se ne bo več igral.
“To je neumnost. Do 13. ali 14. leta se bodo otroci igrali sami, potem se bodo igrali s sošolci, kasneje, ko nikogar več ne bo poleg, se bodo igrali sami – fantje s svojo vrstnico in obratno. Igra ostane vse življenje,” pravi Juhant.
Pri domačih nalogah moramo biti prisotni, a ne tako, da se že ob prvi nalogi usedemo z otrokom. Navajajmo jih na samostojnost, pravi Juhant.
Otroke je treba navduševati, povedati, da bodo imeli domače naloge, da bodo samostojni. Že na začetku je pomembno, da se starši ne usedejo za mizo, ko gre otrok delat domačo nalogo. Starši sicer morajo biti tam, torej eden od staršev, ki bo z njim, ne oba. Takrat naj kaj postori, kaj pospravi, naredi red v hladilniku, karkoli, samo da je tam, na voljo otroku. In ko otrok reče, da česa ne zna ali ne more, naj ga vpraša, kako so to delali v šoli, in pogleda v zvezek. Tako ga že v prvih tednih spominja, kje je vir, kako bo ravnal, na to, da ima zgled iz šole in da bo sam delal domačo nalogo.
“Šola ni tista, ki otrokom vzame otroštvo, starši jim ga”
Pomembno je tudi, da ima otrok ritem. A ni prav, da se starši ukvarjajo z ritmom tako, da razmišljajo o tem, koliko obšolskih dejavnosti bo lahko imel, opozarja Juhant.
“Nato pa rečejo, da šola otrokom vzame otroštvo. To ni res, starši jim ga vzamejo. Otrok je v šoli skupno manj časa kot v vrtcu, tudi če ostaja v podaljšanem bivanju, a kar naenkrat ima manj časa, ker ga starši vpišejo v preveč dejavnosti,” pove Juhant.
Po njegovem mnenju naj otrok ne bi imel nikoli več kot dveh dejavnosti v enem tednu. Če je dejavnost tekmovalne narave in ima zato ob nedeljah še tekme, je zgolj ta dejavnost dovolj.
“Otroku mora biti tudi dolgčas”
“Otrok potrebuje tudi prosti čas, ki ni čas, namenjen le lenarjenju. To je čas, v katerem se otrok sam odloča, kaj bo delal, na tak način, da ne bo povzročal škode sebi, materialu okrog sebe, živalim in tako naprej. Tudi to je učno obdobje, saj se učijo tega, kako obvladati sebe, da ne delajo škode. Pravijo, da če želite človeka spoznati, ga je treba pogledati, ko ima vse, ko mu je dolgčas. Takrat se pokaže, kakšen je. Takrat se vidi, kdo bo počel neumnosti in kdo bo iz tega naredil kaj pametnega. Otroku mora biti dolgčas. Ne sme biti ves čas odvisen od aktivnosti,” pove Juhant.
“Če potrebuješ čas zase, se ne odloči za otroka”
Prav tako starši ne smejo otroka vzgajati z odlagališči, torej tako, da ga enkrat pustijo z babico, enkrat v nekem krožku, drugič v drugem.
“Nazadnje je otrok z vsemi, samo s svojimi starši ne. Starši pa morda prihajajo domov utrujeni in rečejo, da potrebujejo čas zase. Potem pa se ne odloči za otroka, če potrebuješ čas zase. Imej toliko otrok, kolikor jih lahko vzgojiš, ne toliko, kolikor jih lahko vzrediš oziroma nahraniš. Sliši se kruto, a je resnično. Imej jih toliko, da se boš z njimi še lahko ukvarjal in jih vzgajal. Otroci te potrebujejo, vsak posebej,” opozarja Juhant.
O šoli se nikoli ne pogovarjajmo pri jedi
“To, da se z otroki cele dneve pogovarjamo o šoli, je odveč in tudi škodljivo. Prav tako se starši ne smejo pogovarjati o šoli, ko otrok doma nese v usta prvo žlico tople hrane. Tako se namreč vzgaja neješče in anoreksične otroke, saj jih vse mine. Ko ga takrat mama vpraša, kako je bilo v šoli, otrok ne bo rekel drugega kot ‘v redu’, saj želi imeti mir,” pravi Juhant.
In tudi če nam otrok v kateri drugi situaciji odvrne zgolj, da je bilo v redu, ga lahko sprašujemo naprej o tem, kaj je bilo tisto, kar je bilo v redu. Je bila to morda prva ura, učiteljica, morda sošolci? So že šli kaj v telovadnico, so barvali, risali, morda prepevali, so šli ven in podobno? Otrok naj pove, kaj je bilo tisto, kar je bilo v redu, saj je zanje dobro, da znajo poročati o tem, kar jim je bilo všeč.
Starši naj bodo pozorni na to, da je njihov otrok še vse kaj drugega kot le šolar
Starši naj se veselijo tega, da bo otrok šolar, še pravi naš sogovornik. Nikoli v življenju se ne sme zgoditi, da bodo otroka ocenjevali samo po akademskih uspehih, torej po ocenah. Če otroka ocenjujejo po ocenah in se pogovarjajo z njim samo o tem, mu delajo veliko krivico. Zanikajo mu, da je še karkoli drugega, otrok pa je seveda veliko, veliko več kot le bolj ali manj uspešen učenec,” poudarja Juhant.
Juhant: Starši, razjahajte svoje otroke
Kako uspešen bo vaš otrok, je odvisno od vzgoje, ne pa od šole, pravi strokovnjak, specialni pedagog Marko Juhant. Med pogovorom z voditeljico oddaje Dan. je razkril nekaj najhujših pasti starševstva, nekaj uporabnih nasvetov in dejstev. Med drugim pravi, da je igra še vedno najboljši način učenja, da mora biti otroku kdaj tudi dolgčas in da sta dve obšolski dejavnosti več kot dovolj.
Na vrh seznama največjih napak, ki jih delajo starši, je postavil miselnost, da bodo drugi vzgojili naše otroke. “Recimo trenerji pri različnih dejavnostih,” je pojasnil. Kot drugo največjo napako je izpostavil odlaganje otrok drugam: “Vedno je otrok nekje drugje, zanj si ne vzamemo časa.”
“Tretja in še vedno dovolj huda napaka pa je, da delamo, mislimo in čutimo namesto otrok, s tem pa jim krademo življenjske izkušnje,” je še dodal.
“Igra je še vedno najboljši način učenja”
Ob prehodu iz vrtca v šolo starši otorkom pogosto povedo, da zdaj ne bo več toliko časa za igro, nekateri igrače celo podarijo kakšnemu vrtcu. “Starši želijo otroku govoriti o resnosti šole, vendar jo pogojujejo z odsotnostjo igre, kar pa ni res. Igra je še vedno najboljši način učenja,” razlaga strokovnjak.
Pravi, da boljšega načina učenja ni še nihče iznašel. “Dovoljeno mora biti tudi izgubiti, ne v prvem poskusu doseči rezultata,” je povedal. Meni, da je nujno delati tudi napake in kdaj pasti, ne izpolniti pričakovanj. “Otrok odrašča izključno ob izkušnjah, osebnih, ne tujih,” je dodal.
“Otroku mora biti dolgčas”
Otroku mora biti tudi dolgčas, saj se šele ob dolgčasu pokaže, kakšen je otrok v resnici. “Dolgčas je najbolj kreativna stvar. Kadar k meni pridejo otroci in rečejo, mami, meni je dolgčas, sem vesela. To pomeni, da se bodo čez nekaj minut začeli igrati ali pa bomo skupaj kaj počeli,” pravi mama petih otrok Jasna Žaler Culiberg.
Meni, da otroci danes niso preobremenjeni. Pogosto pa starši od njih danes preveč pričakujejo, se strinja oče štirih otrok Gregor Antlog. “Starši smo tisti, ki od otrok želimo odlične ocene, najboljše dosežke in tekmovalnost. S tem pa jih preobremenimo,” pravi Antlog. Strokovnjaki sicer priporočajo največ dve zunajšolski aktivnosti na teden.
“Na splošno pri nas otroci bolje funkcionirajo, ko starši niso za njihovim hrbtom,” še pravi Žaler Culibergova, direktorica razvoja poslovanja v Minicityju, in dodaja: “Otroci so si zelo različni, na splošno pa opažamo, da so manj fizično spretni. Vidi se, da so več v sedečem položaju kot nekoč.”
“Prihodnost novodobnih otrok je svetla”
Juhant meni, da je prihodnost novodobnih otrok svetla. “Ljude, ki napovedujejo črno prihodnost, jo najbrž napovedujejo zato, ker poznajo samo svoje otroke. Poznam ogromno otrok, ki so svoje navede in osebnost spremenili ali kazali šele, ko so starši spremenili odnos do njih,” razlaga strokovnjak.
Meni, da se o svetlih točkah premalo govori, in pove primer deklice, ki je imela veliko zadrego z govorom. “Ko je dekle spregovorilo, so sošolci kričali, jokali, jo spodbujali in objemali, saj so videli, da je zmogla,” pove.
“Dve obšolski dejavnosti sta maksimum”
Ne glede na starost bi morali biti po mnenju strokovnjaka dve obšolski dejavnosti več kot dovolj. “Ko so otroci starejši, se tudi težavnost v šoli dvigne in starši zahtevajo več. Vse postane zahtevnejše,” pravi strokovnjak ter dodaja, da pri nas vse zahtevnejše postaja s starostjo, čeprav bi moralo zahtevnejše postajati z zrelostjo.
Več kot dve obšolski dejavnosti bi otroka tako, ne glede na starost, preprosto preobremenili.
“Otrok potrebuje red”
Otrok potrebuje stalni urnik in red, da ve, kako bo potekal dan in kaj lahko od njega pričakuje. “Otroci tako rutino dosežejo po tridesetih dneh, enem mesecu,” pojasnjuje Juhant.
Pomembno je, da otrok aktivnosti v dnevu počne ob približno enakem času. “Če ima otrok več kot dve aktivnosti, in to večkrat na teden in ob različnem času, se mu red v tednu pokvari,” pravi strokovnjak in dodaja: “Naše telo je navajeno na rutino.”
“Delaj z otrokom, ne za njega”
Izmed vseh napotkov Juhant staršem polaga na srce, naj delajo z otrokom, ne za njega. “Da si za njega tam in ga vlačiš s sabo kot mačka mlade. Če greš registrirat avto, ga vzemi s sabo, da dobi izkušnje. Tam se potem pojavljajo prava vprašanja,” pravi Juhant in staršem svetuje, naj razjahajo svoje otroke.
