Danaja Lorenčič je sociologinja, novinarka, avtorica, hčerka, sestra, žena, mama …, ki nima čarobne palice za spopadanje z izzivi sodobnega življenja, vendar premore strokovno znanje, življenjske izkušnje in sočutje, vsaj tako je zapisano na hrbtni strani njene knjige Nepopolna.
Nepopolna je iskrena izpoved o spoprijemanju s perfekcionizmom, ki je pogosta tegoba našega časa.
Živimo v obdobju in družbi, ki od nas že od malih nog pričakuje veliko, sooblikuje nas okolje, ki s svojimi normami, nenapisanimi pravili in zašiljenimi merili stremi k popolnosti, k perfekcionizmu. Uspeh, kariera, materialne dobrine, potrošništvo, filatelistično zbiranje lepih artiklov, ki jih največkrat sploh ne potrebujemo, in storilnostno naravnani vsakdan, nas iz dneva v dan potiskajo v stres, hkrati pa nam ne zagotavljajo osvojitev zastavljenih ciljev. Naše vezi z ljubljenimi in stiki s prijatelji se posledično ohlajajo, saj so čedalje pogosteje na čakanju, mi pa se počutimo vsak dan bolj prazni, utrujeni in odtujeni od samih sebe in svojih najbližjih.
Osebno zadovoljstvo velikokrat postavimo na kocko zaradi uspeha, ki mu mnogi dandanes dajejo prednost pred osebno srečo.
V resnici pa si vsi želimo biti sprejeti in ljubljeni kot otroci, starši, partnerji, prijatelji, delavci …
V knjigi Nepopolna avtorica pravi, da iz svojih lastnih izkušenj ve, kako pogubne so lahko posledice želje po tem, da bi bili najboljši, najbolj uspešni, najbolj priljubljeni.
Iz njene knjige, iz poglavja ZA STARŠE, sem si dovolila zbrati nekaj njenih misli, ki jih starši lahko udejanjimo pri vzgoji otrok in nam lahko služijo tudi kot NOVOLETNE ZAOBLJUBE.
Morda boste rekli, da so vzete iz konteksta, zato vas vabim, da knjigo preberete od A do Ž.
Najbrž si večina staršev želi, da bi bili njihovi otroci srečni, zato je pomembno ozavestiti, da s pretiranim poudarjanjem popolnosti tega ni mogoče doseči. Stremljenje k popolnosti je v starševstvu strup, ki nas prikrajša za občutke sreče. Kajti ljudje, ki so obsedeni s popolnostjo, izgubijo stik z resničnostjo in ne prepoznajo lepote v življenju, ker ne morejo sprejeti njegove nepredvidljivosti, nepopolnosti in minljivosti.
Marsikdo verjame, da nas bo popolnost obvarovala pred sramom, krivdo, zasmehovanjem, bolečino. In številni si tega želimo tudi za svoje otroke, zato sklepamo, da bomo s perfekcionističnimi težnjami vzgojili popolne ljudi.
Vendar jih ne bomo, temveč bomo zaradi lastnih strahov pred neuspehi in občutkov manjvrednosti v svet pospremili prestrašene, nevrotične otroke, ki se bodo bali napak, spodrsljajev in kritik.
Če torej želimo vzgojiti otroke, ki se ne bojijo neuspehov, ki si vzamejo čas za tisto, kar je resnično pomembno, in ki živijo z občutkom lastne vrednosti, moramo tudi sami postati takšni ljudje.
Ni naključje, da je največ mladih z motnjami hranjenja, napadi tesnobe, nezdravimi perfekcionističnimi težnjami v družinah, kjer je uspešnost zelo pomembna – kjer je odličnost norma, popolnost zaželena in delo izjemno pomembna vrednota.
Avtorica pravi, da je v zadnjih letih na svojih predavanjih o motnjah hranjenja spoznala številne najstnice in najstnike, ki stremijo k temu, da bi bili najboljši, najlepši, najbolj priljubljeni, najbolj pridni, zato da bi bili ljubljeni in sprejeti. Ne le s strani vrstnikov, ampak si to želijo predvsem od staršev. Ujeti v začarani krog doseganja nedosegljivih ciljev, ki jim vedno znova sledijo razočaranja, tako drsijo v žalost, otopelost in se oddaljujejo od sreče.
Zato z upanjem, da vam bom lahko pomagala prepoznati semena perfekcionizma pri vas in pri vaših otrocih, prilagam nekaj predlogov, kako lahko opustite ali vsaj nekoliko zmanjšate uničujočo težnjo po popolnosti, še pravi avtorica:
- Sprejmite svojo nepopolnost in se zavedajte, da ste dovolj dobri. Le tako boste lahko sprejeli tudi otrokovo nepopolnost in mu dali vedeti, da je dovolj dober.
- Bodite dobri, ne popolni. Morda boste morali zaradi tega čemu ali komu reči ne, si vzeti več časa za stvari, ki se vam ne zdijo pomembne, a veliko pomenijo vašemu otroku, recimo igra, izlet ali druženje s prijatelji.
- Bodite v stiku s svojimi čustvi. Precej lažje boste ustvarili ljubeče okolje za otroka, če boste ljubeči, sočutni in prijazni do sebe.
- Naj vas pri vzgoji ne vodijo strahovi, saj boste s tem zasejali dvome v otroka. Otrok ne potrebuje prestrašenih staršev, ki mu vcepijo na stotine strahov, ampak čustveno varnost in bližino.
- Ne dajajte vtisa, da vse zmorete. Če boste skušali več nalog opraviti hkrati in boste nervozno skakali od enega opravila k drugemu, bo to navado prevzel tudi otrok. Si res želite, da je nevrotičen in stalno obremenjen? Otroci perfekcionistov namreč večinoma na znajo mirovati in se sprostiti, ker so navajeni, da je vsak trenutek v dnevu treba kaj početi. Zaradi tega lahko ponotranjijo idejo, da so vredni le, če nekaj delajo. To ne pomeni, da se morate povsem odpovedati storilni naravnanosti, ampak jo prilagodite tako, da ne bo škodovala niti vam niti otrokom.
- Ne doživljajte otrokovih čustev le kot odziv na vas in vaše ravnanje. Otrok ni podaljšek vaše osebnosti. Če torej dojenček ne spi, to najbrž ni vaša krivda. Če ne shodi tako hitro kot sosedov otrok, je to biološko pogojeno. Če noče jesti, ne pomeni, da ne znate kuhati. Če vas otrok ne uboga, ne pomeni, da vas nima rad …
- Opomnite se, da ni vaša naloga ustvariti popoln svet za otroka, temveč mu pomagajte, da se bo znal spopadati z izzivi, neuspehi in težavami v nepopolnem, resničnem svetu. Kajti vsak človek se prej ali slej znajde v situacijah, ki niso popolne.
- Ne obsojajte se, kadar naredite napako, ampak jo skušajte sprejeti kot del življenja. Spodrsljaji so človeški. Številni perfekcionistični starši vzgajajo otroke v prepričanju, da so neuspešni, če ne dosegajo najvišjih rezultatov. Otroci morajo biti zmožni delati napake in se iz njih učiti, brez bojazni pred posledicami. Ne nazadnje otrok že pri učenju hoje spozna, kako se pobrati po vsakem padcu.
- Naj vas neuspehi ne ustavijo. Otroke in sebe opomnite, da so številni uspešni ljudje morali kar nekajkrat neuspešno poskusiti, preden jim je uspelo. Ste recimo vedeli, da je Thomasu Edisonu šele v tisočprvem poskusu uspelo pravilno sestaviti žarnico? Ko ga je neki novinar vprašal, kako se je počutil, ko mu je tisočkrat spodletelo, je odvrnil: »Saj mi ni tisočkrat spodletelo. Žarnica je bila izum, ki je nastal s tisočimi koraki.« Legendarni košarkar Michael Jordan pa slovi po izjavi: »V karieri sem zgrešil več kot devet tisoč metov. Izgubil sem več kot tristo tekem. Šestindvajsetkrat sem zgrešil odločilni met. Znova in znova sem doživljal neuspehe v življenju. Ravno zato mi je uspelo.«
- Ne vzbujajte v otroku občutka, da je le uspeh tisto, zaradi česar se lahko počuti vrednega pozornosti.
- Ne kritizirajte drugih, ki ne stremijo k popolnosti, ker bodo s tem otroci ponotranjili idejo, da so za nas nekaj vredni le popolni ljudje. Izogibajte se tako kritikam videza drugih ljudi kot norčevanju zaradi napak in neuspehov. V Sloveniji je zavist zelo razširjena lastnost, vendar na srečo ni nalezljiva, zato se vsake toliko, ko opazite njene simptome, opomnite, da življenje ne bo nič boljše, če se boste naslajali nad nesrečo drugih ljudi.
- Ne prekrivajte skrbi in se ne pretvarjajte, da je vse v redu, kadar ni. S tem otrokom kažete, da se ne smejo počutiti slabo in imeti težav, ampak se morajo vselej obnašati, kot da so iz kamna.
- Do sebe in otrok ne bodite prestrogi.
- Ne hvalite se s tem, da niste nikdar preutrujeni za delo in da lahko delate tudi, če ste bolni. S tem otrokom sporočate, da je bolezen šibkost, da se je treba zgarati do smrti in da se morajo kriviti, kadar zbolijo.
- Opustite razmišljanje »vse ali nič«, saj se boste s tem izognili obsojanju drugih in sebe.
- Če se ne morete povsem znebiti težnje k popolnosti, omejite perfekcionizem na eno področje. Nič ni narobe, če želite biti izvrsten zdravnik, pilot, športnik ali frizer, vendar bo najbrž to zelo težko doseči, če boste ob tem skušali biti še popolni starši, partnerji, gospodinjci, prijatelji, pri hobijih. Določite prednostni seznam in izberite, na katerem področju želite doseči največ ZADOVOLJSTVA (ja, prav ste prebrali – napačno bi bilo prebrati, uspeha).
- Opustite stavek »bolj se moraš potruditi«, ki ga starši radi uporabljajo, ko otroci domov prinesejo slabo oceno. Prav tako jih ne primerjajte z vrstniki, ki so boljši od njih. Namesto tega jim ponudite pomoč pri učenju ali jim zaupajte kakšno anekdoto o lastnih neuspehih in kako ste se spopadali z njimi.
- Osredotočite se na pot, ne na cilj. Že pri najmanjši stvari. Če greste na izlet in vas sredi vzpenjanja na hrib ujame dež, poiščite zavetje in ne preklinjajte, ker vam ni uspelo predvideti dežja in ker ne boste dosegli vrha. Z nejevoljo otroku sporočate, da je edino pomembno, da dosežemo cilj, in da je treba vse nadzorovati – tudi vreme.
- Kadar se vam zgodi kaj slabega, ne krivite zato sebe, ker bodo to najverjetneje pozneje počeli tudi vaši otroci.
- Ne dajajte vtisa, da ne smeš obupati, dokler nisi stvari naredil popolno – pa naj gre za delo, učenje, likanje, peko peciva ali športno dejavnost.
- Zapomnite si, da je pomembneje, da stvari dokončamo, kot da jih naredimo popolno. Pred pomembnimi roki ali testi je na to treba otroke še posebej opozoriti. Povejte jim, da je bolje nekaj narediti pravočasno, kot se ustavljati zaradi malenkosti.
- Zavedajte se, da obstajajo bolj zdravi cilji, kot je popolnost – zadovoljstvo ob tem, ko se naučimo nečesa novega in ko ustvarjamo, četudi končni rezultat ni popoln.
- Z odraščajočimi otroki se pogovorite o nestvarnih podobah, ki jih prikazujejo mediji in družbena omrežja. Marsikateri najstnik ali najstnica se počuti katastrofalno, ko opazuje popolno življenje in popolna telesa drugih ljudi na Instagramu.
- Ne osredotočajte se na zunanje dosežke – lep videz, nagrade, pokale, priznanja, dobre ocene … Veliko perfekcionističnih staršev doživlja otroke kot podaljšek sebe, zato jih moti njihovo neprimerno vedenje in so zgroženi ob njihovih neuspehih, obenem pa si prilastijo zasluge za njihove uspehe.
- Poiščite in sprejmite pomoč. S tem otroke učite, da ni nič sramotnega, če kdaj potrebujete podporo. Pokažite jim, kako naj najdejo tolažbo pri sebi ali drugih, ko se znajdejo v stiski.
- Otrokom ne narekujte navodil in usmeritev, temveč jih večkrat vprašajte, kaj si zares želijo. To vprašajte tudi sebe.
- Namesto popolnosti vedno izberite LJUBEZEN. Najboljše zdravilo za perfekcionizem je namreč brezpogojna ljubezen. Pomembno je, da imate otroka radi zaradi tega, kar je, ne pa zaradi tistega, kar doseže. Kajti nihče ne potrebuje kritik, pritiskov in pohval tako kot ljubezni – tudi vi ne.
Če vam ničesar od navedenega ne uspe uresničiti takoj (ali naenkrat), se zaradi tega ne obsojajte. Moj namen (avtoričin) ni, da vam s predlogi sporočam, da niste dovolj dobri starši, temveč, da vas spodbudim k zaupanju vase in opuščanju težnje k popolnosti, ki naj poteka umirjeno in predvsem v skladu z vašo željo, in ne s prisilo.
Povzetek zbrala Ana Pangos (Sekretarka Medobčinskega društva prijateljev mladine Sežana)
