»Sprejemanje projekcij je najmočnejše orodje v življenju zavestnega starša.« (Dr. Shefali)
Pozdravljeni starši!
Skupaj smo stopili na pot zavestnega starševstva in preko petih člankov pogumno pogledali vase, v svoja lastna prepričanja, vrednote in čustva. Upam, da najdete v teh člankih uteho, podporo, včasih pa tudi spodbudo narediti stvari drugače – zavestno. Verjamem, da ni enostavno sprejeti kritike oz. soljenje pameti. Pomembno je vedeti, da naš cilj ni iskati krivca. To nikomur ne koristi. Gre za vas, dragi starši, in za vaše otroke. Naučimo jih, da bodo čustva uporabili, z njimi sodelovati in si tako obogatili življenje.
Danes se bomo posvetili čustvom
Temu, kako otroku ovrednotiti čustva, predvsem pa dati prostor tudi negativnim oziroma težkim čustvom kot so žalost, jeza, sram in strah. Pogosto se zgodi, da ne vemo, kako naj bi doživljali to, kar čutimo. Mislimo, da na to nimamo vpliva. Čustvo se prebudi in mi to preživimo na tak ali drugačen način. Tega nas nihče ni naučil.
Naša čustva nas včasih strašijo
Če smo se že česa naučili, je to kako od strašljivih čustev pobegniti, se pred njimi braniti. Od njih enostavno zbežimo, se z njimi ne ukvarjamo.
Dr. Shefali, klinična psihologinja in psihoterapevtka se spominja, kako jo je mama vprašala: »Kaj si žalostna? Zakaj jočeš? Pridi greva v kuhinjo in bova našli nekaj za jest.« Tako se spominja svojih otroških let. Njena mama je prepričana, da to ni bila ona, da tega ni naredila. Ne razumite narobe, mama tega ni naredila nalašč. Nezavedno je prenesla vzorec na svojo hči, tako kot ga je nekoč na njo prenesla njena mama. Poskušala je najti način, s katerim bi potolažila svojega otroka. (povzeto po Dr. Shefali, 2016)
Dr. Shefali danes pove, da je potrebovala leta, da je prekinila to asociacijo, ki se je nanjo prenesla v njeni družini. Čutiš strašljiva čustva? Pojdi jest! To se zgodi avtomatsko, postala je naša navada, naš preživetveni nagon. Ko zaslutimo žalost ali nemoč, posežemo po hrani. Tako se zaščitimo pred tem, da bi čutili ta neprijetna čutenja. Hrana nam da trenutno zadoščenje, tako pozabimo, se zamotimo. Nato pa se krog ponovi, ko ponovno pride do dogodka, kjer so prebujena ta negativna čutenja in takrat ponovno posežemo po hrani. Na ta način delujejo tudi druge odvisnosti, kot so alkoholizem, droge …
Kako ravnamo, ko strašljivih čustev ne zmoremo sprejeti
Za lažje razumevanje, poglejmo primer. Pomislite na otroka, ki pride domov objokan in žalosten, ker ni bil povabljen na rojstni dan svojega najboljšega prijatelja. Kakšna je vaša reakcija, odziv? Kaj naredite?
Tipične reakcije bi lahko bile:
• Kako so lahko taki?
• To bom takoj uredil/a, klicala bom njegovo mamo! Moraš biti povabljen!
• V redu, naslednjič ga ne bomo povabili na tvoj rojstni dan!
V takih primerih starš želi popraviti otrokova strašljiva čustva! Pa ne le zato, ker bi želeli pomagati otroku, ampak tudi zato, ker se je vam, staršem, grozljivo soočiti s tem, da si zavrnjen, nemočen, mogoče tudi manjvreden. Takrat preskočimo fazo, čutiti čustva, ker so preveč grozljiva, in skočimo takoj na – reakcijo, rešitev problema. S tem sporočamo, da so čustva strašljiva, da nas lahko utopijo, spodnesejo in da se jim je bolje izogniti.
Zavesten starš ve …
• da so čustva zdrav način, kako dobiti vpogled vase,
• da so dobra tudi neprijetna čutenja, ki so tam z razlogom in nam želijo nekaj sporočiti,
• da so vsa čustva, tako jeza, strah, žalost in veselje normalna.
Naredili ali rekli bi lahko:
• težko je, ko nisi povabljen.
• včasih se zgodi tudi to, da nas ne povabi nekdo, ki ga imamo zelo radi, žalosten si …
• ko nam je hudo bi vse naredili, da se tako ne bi počutili, vendar sin, to so samo čustva, ki bodo minila.
Na ta način bi naredili prostor za čutenja. Vi in vaš otrok bi si dovolila čutiti žalost in razočaranje. Ker, žal, se nam v življenju dogajajo krivice in vseh krivic ne moremo popraviti. Potrebno se je naučiti živeti s temi krivicami. Dovoliti, da se jih začuti in nato živeti naprej. Če jih ne čutimo, se nabirajo in samo čakajo, da bodo nekoč, nekje eksplodirala.
Naloga za starše
Preko celega dne si zapisujte svoja ČUSTVA, pišite avtomatično, ne dvigujte pisala od papirja. Napišite karkoli vam pade na pamet. Npr. »joj ne vem kaj občutim, sedaj ne čutim ničesar« – napišite vsaj eno stran, naj vre iz vas, karkoli se dogaja znotraj vas.
Na ta način bo opazovanje čustev in razmišljanje o njih postalo vaša navada. Dobili boste vpogled vase in s tem omogočili svojim otrokom boljšo komunikacijo z vami.
Vse dobro vam želim,
mag. Taša Cucek
O avtorici:
Taša Cucek, magistra zakonskih in družinskih študij, specialistka zakonske in družinske terapije po relacijskem družinskem modelu Dr. Christiana Gostečnika na Teološki fakulteti v Ljubljani in stažistka na Družinskem centru Sveta Gora.
Področja delovanja: delo s starši in otroki; igralna terapija, kjer preko različnih tehnik pomagam otrokom, da pridejo v stik s seboj; delo z družinami, posamezniki, ki se znajdejo v težavah na področju motenj hranjenja; delo z mladostniki.
