V Sloveniji že več kot deset let nimamo sistema, ki bi pravočasno ustavil agresivne otroke, naval na strokovne centre je velik, nasilnega vedenja je več in tudi resnost dejanj narašča, opozarja strokovnjakinja.
Al. Ma.
19. februar 2024 ob 22.27
Ljubljana – MMC RTV SLO, Televizija Slovenija
Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, se je v oddaji Marcel pogovarjala z Marcelom Štefančičem.
Zakaj otroci v šolo prihajajo z noži, kladivi, škarjami in pištolami, lažnimi in pravimi?
Ni enoznačnega odgovora. Bi pa v grobem lahko rekla, da gre glede na poznavanje problematike, tega, čemur sledimo po vzgojnih zavodih, strokovnih centrih in širše v družbi, za dve kategoriji otrok in mladostnikov. So tisti, ki dejansko pridejo z namenom škodovati, bulirati oziroma se maščevati ali kar koli drugega. So pa tudi med njimi otroci in mladostniki, ki tovrstne stvari, torej od nožev, pištol do drugih nevarnih stvari, nosijo zato, da se zaščitijo.
Saj to sem hotel vprašati, ali se čutijo ogrožene?
Se.
Zato menijo, da potrebujejo oborožitev?
Tega je veliko in to tudi sami povedo.
Ali so mladostniki zdaj nasilnejši, kot so bili? Ali je medvrstniškega nasilja bistveno več, kot ga je bilo pred tremi leti?
V praksi vsaj pri nas slišimo zelo različne podatke, da ni tako … Dala bi podatek, ki se tiče vzgojnih zavodov, torej strokovnih centrov, na katere je velik naval. Mi imamo že zdavnaj vse kapacitete zasedene. Ko gledamo statistiko, kaj so težave, kaj so motnje, koliko je nasilnega vedenja, je tega absolutno več in tudi pojavne oblike, resnost dejanj, ki jih povzročajo tudi otroci, ne samo mladostniki, so strašljive.
Zakaj je tega po vašem mnenju zdaj toliko več?
To je proces, ki poteka že vrsto let. To ni od včeraj. Rekla bi, da tisti, ki smo s temi otroki v prvih bojnih vrstah, nismo zgolj teoretiki, smo tudi znanstveniki. Opozarjamo na pojav vedno bolj nasilnih otrok nekje od leta 2008, 2009, ko smo naredili raziskavo o otrocih s hudimi motnjami vedenja v Republiki Sloveniji. Dan je bil poziv vsem odločevalcem, ministrstvom, stroki, da je treba nekaj narediti, da je treba otroke ustaviti. Zelo laično oziroma preprosto lahko rečem, da že več kot deset let nimamo sistema, ki bi otroke v njihovi samouničevalnosti, avtoagresivnosti ali heteroagresivnosti pravi čas ustavil.
Kaj gre v ta nož, ki ga prinese otrok v šolo? Pojdiva po vrsti. Kako je na šolarje, mladostnike, otroke vplivala socialna izolacija med epidemijo? Ta je stopnjevala frustracije, jezo, agresivnost.
Zagotovo je, ampak to je bilo že prej. Ta vzgoja je bila navsezadnje uzakonjena v Evropi v 70., 80. letih. To je tako imenovana permisivna vzgoja. Švedska je bila prva, ki je začela, in bilo bi dobro povedati, da so Švedi leta 2016 sami ugotavljali, kakšno napako so naredili s tem, in se sprašujejo, ali smo vzgojili generacije monstrumov – to je njihov izraz. Mi na to opozarjamo že ves čas, da je ta ideologija, da je vsakršna omejitev, vsakršna zahteva za otroka preveč oziroma da mu bomo zlomili dušo, da ga bomo uničili, že v osnovi zgrešena. Na ta način se vzgajajo generacije otrok, mladostnikov, ki ne prenesejo nikakršne frustracije, ki nimajo v sebi nobene borbenosti, nobene energije za reševanje težav, stisk, zato je danes ta beseda stiska prisotna že pri vsakem drugem.
Tu imamo zdaj težavo. Vi pravite, da so otroci neobčutljivi, da nimajo nobene empatije, da niso sposobni vživljanja drug v drugega, da nimajo občutka za sočloveka, da jih starši vzgajajo za individualiste in narcise. Neoliberalizem, ki se je zažrl v vse družbene pore, jih uči, da družba ne obstaja, da obstajajo le sebični, požrešni posamezniki, da je vsak izmed nas direktor svojega jaza, podjetnik in da je solidarnost, z njo pa tudi empatija in ta sposobnost oživljanja v kožo drugega nekaj zastarelega in nesmiselnega. Ti otroci so vendarle del te družbe.
Rojeni so v ta svet, ki je dejansko neempatičen, individualističen. Bi pa vas samo nekaj popravila. Mene so že križali po dolgem in počez, da govorim, da so otroci psihopati oziroma te neobčutljive poteze. Po vseh državah se ukvarjajo z mladino, ki je v populaciji nekje tako kot pri odraslih, od enega do tri odstotke, to je treba poudariti, ampak se bojim, da se ta trend širi.
Neoliberalizem od otrok pričakuje prav to, da se bodo razvili v manične, asocialne stroje brez sočutja.
Da. In to gledamo. Ampak sistem še ni ugotovil ničesar in tudi v tem svetu ne bo, če kapital vodi vse.
Otroke vzgajamo za kapitalizem? Kako na otroke vpliva to, da se je šola prelevila v tekmovanje, v tekmo, ker že sama logika tekmovanja in tekme navaja k agresivnosti in nasilju?
Neki dober članek je bil pred leti, ki ga je napisala neka učiteljica z dolgim stažem, da pogreša čase, ko so učence dajali narazen, ker so si preveč pomagali, ker so prepisovali in si pomagali.
To je oblika solidarnosti.
Absolutno. Ampak danes se bo pa vsak usedel tako, da drugi ne bo videl, to je ta tekmovalnost biti najboljši.
Otroci so v nenehnem boju za točke, v boju za elitne gimnazije. V Delu je bil te dni velik naslov: za najbolj zaželene gimnazije so tri štirice lahko preveč. Otroci imajo občutek, da niso sprejeti, če niso uspešni, če nimajo samih petic.
Samo petka mora biti. Resnično ne vem, kako to obrniti, ker so starši s štirko nezadovoljni. Otrok mora biti odličen. V tekmovalnem svetu moraš biti opremljen z ne vem čim, da sploh zdržiš to tekmovalnost. Pa seveda – uspešen si, če se rodiš v bogati družini, tam, kjer je denar.
Ampak to pomeni, da so otroci v neprestanem boju za preživetje, v boju za življenje tako rekoč, kar jih, seveda, dela jezne, agresivne.
Ne samo za preživetje. Za vključitev, da so sprejeti, da imajo neko socialno mrežo, da niso izključeni, ker socialnih izključitev je vedno več, to je treba vedeti, in dejansko se nimajo s kom primerjati. Od tod tudi to, da je to populacija otrok in mladostnikov, ki se dokazujejo ali delajo frajerje ali pa dobijo neki pomen prav z agresivnim, nasilnim vedenjem, tako dobijo neki status, drugače ne morejo.
Tudi politiki so čedalje agresivnejši in brutalnejši, s čimer ustvarjajo agresivno, brutalno, nasilno okolje, v katerem odraščajo ti otroci. Kako to agresivno, brutalno, nasilno okolje, ki ga s svojim vedenjem ustvarja politika, vpliva na te otroke?
V zavodu sem 25 let, delam z otroki z disocialnim delinkventnim vedenjem. Javno sem povedala, da smo pred 15, 20 leti zahtevali, da gledajo Dnevnik. Otroci so skupaj z vzgojitelji ob pol osmih gledali Dnevnik. Bog ne daj, da ga danes gledajo, ker to … Bog ne daj, da ga danes gledajo.
Otroci rastejo, starši rastejo tudi s politiki. Politiki se tega ne zavedajo, otroci gledajo in so grobi, agresivni.
Politiki se tega ne bodo zavedali, ker se jim ni treba. Malo poglejmo, kdo se prerine na vrh politike, kdo se prerine na vrh brez empatije, brez občutkov do drugih. Na račun drugih zasedajo najvidnejše položaje.
Politika odrasle radikalizira in otroci rastejo med temi radikaliziranimi.
Kdo jih pa voli?
Volijo jih radikalizirani odrasli.
Da.
