Otroci in starši ter njihova čutenja, ki se prebujajo v tem odnosu
V članku »December … čas povezovanja« smo spregovorili o tem, kako se z otrokom povezati in mu sporočiti, da ga razumemo in smo tam zanj.
Želela sem vam prikazati, kako v težkih situacijah pogosto poskušamo situacijo nadzirati s tem da dajemo navodila in zahteve.
Otrok zaradi tega čuti še večji pritisk in se ne more umiriti, ali pa je na vas zelo jezen in jasno ter glasno sporoči, da vas sovraži.
Spregovorili smo tudi o povezovanju in kako to deluje v praksi.
Ste že uporabili nov način?
Vam je uspelo pristopiti k otrokovi jezi in žalosti na drugačen način?
Vaši odzivi so zelo dragoceni in vesela bom, če jih boste delili z mano. Lahko se pridružite Facebook skupini »Zavestno starševstvo«.
Najprej moramo čustva prepoznati in jih poimenovati, potem jih lahko premagamo
Namesto zanikanja in preusmerjanja
Hči: »Padla sem in si poškodovala koleno.«
Mama: »Ne joči. Vse je v redu. Ne bodi žalostna. V redu si. Bodi samo bolj pazljiva.«
(povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)
Sigel govori o zelo vsakdanjem dogodku, kot so padci pri otrocih in o tem, kaj starš ob tem naredi. Zelo pogosto hoče starš otroka in njegov jok pomiriti na način, da ga preusmeri na nekaj drugega, ker mu je hudo ob tem, da njegovega otroka boli in se ne počuti dobro. Na koncu pa še doda napotek, da naj bo v prihodnje bolj pazljiva. Toda otroku v tistem trenutku to ne pomaga, saj se je padec že zgodil in potrebuje starševsko pomoč pri soočanju s čutenji, ki so se prebudila.
Poskusite jih poimenovati in se soočiti s čustvi
Pri prvem primeru smo lahko videli, da mama na nek način zanika to, kar se je zgodilo, še posebej pa bolečino ob padcu, saj pravi, da bo vse v redu. Trenutno pa se punčka počuti slabo in za njo ni vse v redu.
Spodaj si lahko pogledate, kako mama reagira na drugačen način. Bolečini da prostor in jo ovrednoti.
Hči: »Padla sem in si poškodovala koleno.«
Mama: »To lahko boli. Sem te videla kako si tekla, se spotaknila in si podrsala koleno. Kaj se je pa potem zgodilo?
Hči: »Mama pridi …«
Mama: »Tako. Držala sem te in te crkljala. Se počutiš kaj boljše?«
Hči: »Ja«
Mama: »Bi želela, da ti pokažem, kako se je zgodilo?«
Hči: »Ja.«
(povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)
Otrok bo z vami lažje spregovorili o čustvih oz. o notranjem doživljanju, če boste z njimi nekaj počeli, npr. igrali karte, risali ali izdelovali živali iz plastelina, gline … Druge aktivnosti so lahko tudi: kolesarjenje, rolanje, sprehod. Zelo težko pa se bo odprl in z vami govoril, če boste z njim sedeli in ga gledali v obraz saj otrok tako postane nemiren in se zapre vase. Na prvi pogled mogoče daje vtis, da vas ne posluša ali da vas ignorira, ker noče spregovoriti. A to le dokazuje, da so otroci drugačni od odraslih, da se jim moramo starši prilagoditi in jim omogočiti okoliščine v katerih bodo lahko sproščeno spregovorili o svojih težavah ali občutkih.
Želim vam uspešno novo leto, veliko povezovanja z vašimi otroki in prepoznavanja njihovih čutenj.
Pridružite se lahko tudi skupini »Zavestnega starševstva«, ki se srečuje dvakrat mesečno ob sredah zvečer. V skupini lahko starši v varnem okolju spregovorite o svojih lastnih izzivih, nato pa skupaj iščemo odgovore in načine, kako na drugačen, predvsem pa zavesten način pristopiti k vzgoji.
Vse dobro.
Mag. Taša Cucek
O avtorici:
Taša Cucek, magistra zakonskih in družinskih študij, specialistka zakonske in družinske terapije po relacijskem družinskem modelu Dr. Christiana Gostečnika na Teološki fakulteti v Ljubljani in stažistka na Družinskem centru Sveta Gora.
Področja delovanja: delo s starši in otroki; igralna terapija, kjer preko različnih tehnik pomagam otrokom, da pridejo v stik s seboj; delo z družinami, posamezniki, ki se znajdejo v težavah na področju motenj hranjenja; delo z mladostniki.
