Dragi pedagoški delavci, vsi, ki z otroki delate in vam je mar zanje!
Poletje je že v polnem teku. Želim vam mirno, ravno prav toplo in predvsem veselo poletje ter da bi si nabrali obilico moči za naslednje šolsko leto.
Naši prostočasni programi v izvedbi Medobčinskega društva prijateljev mladine Sežana so v polnem teku, tudi zahvaljujoč se vašemu trudu in koordinaciji, ki je pripomogla, da smo na letovanje in v programe vpisali veliko število otrok, ki bi sicer ostali doma.
Velika zahvala vsem našim financerjem, občinam Krasa in Brkinov, donatorjem, posameznikom in ZPMS, ki omogočate, da otrokom v naših programih nudimo bogate programe, dostopnost in enake možnosti za vse otroke in mladostnike.
Vse izmene letovanj so zasedene do zadnje postelje. V počitniškem varstvu bodo prostovoljci čez celo poletje razvajali otroke.
Da ne boste med počitnicami popolnoma pozabili na pedagoške izzive, se zgolj v razmislek obračam na vas z zgodbo, ki me je danes zjutraj malce presunila, zato jo želim deliti z vami. Na papir sem izlila pripoved starša, ki ima povprečnega otroka. Tudi zaradi zdravstvenih indikacij je le-ta z velikim trudom uspešno izdelal razred, a s povprečnim učnim uspehom. Z dosežkom, čeprav povprečnim, so tako otrok kot starši zelo zadovoljni, presrečni.
Povedano mi je bilo, da nekatere šole izvajajo končne izlete le za odlične učence ali posebej za odlične učence, prirejajo sprejeme pri županih samo za odlične učence, skratka enostransko poveličujejo nekatere dosežke otrok pred drugimi, manj zvenečimi in svetlečimi. Iz pripovedovanja sem razbrala žalost in razočaranje tega starša.
Včasih so bili tolikšne pozornosti deležni morda le zlati maturanti.
Živimo v družbi in službi, kjer tekmovalnost narekuje naše vsakdanje delo, kjer je učni uspeh primarni cilj in kjer so končne številke tiste, ki otroke predalčkajo na uspešne in manj uspešne. Statistika odličnjakov je za vsako šolo skoraj vitalnega pomena, saj smo danes vsi bolj ali manj odvisni od promocije, propagande. Zakaj bi bili pedagoški delavci izjema, današnja družba je pač taka v celoti.
Tudi od dosežkov in rezultatov učencev zavisi število na novo vpisanih prvošolčkov, kar je za šolo razumljivo pomembno.
Na splošno rečeno, če danes otrok v družbi vrstnikov ne izstopa kot posameznik, ga skoraj sploh ne opazimo, ne vidimo in ne razberemo njegovih potencialov, ne poudarimo njegovih pozitivnih lastnosti, ki bi mu v življenju lahko prinesli srečo in uspeh. Če jih ne opazimo, jih tudi ne krepimo v taki meri kot bi si zaslužili otroci in posledično mi kot družba.
Odličen uspeh in medalje pa ne nujno zagotavljajo tudi odličnega življenja.
Vse je super do takrat, ko otrok odraste, gre v službo in si ustvari družino. Žal pri svojem delu večkrat opažam, da se mnogi šele takrat pričnejo učiti za življenje, da prej niso razvijali vseh svojih potencialov in da jim odlične številke v šoli in pridobljeni nazivi bore malo pomagajo pri ustvarjanju družinske sreče, izpolnjenem osebnem življenju in ustvarjanju pozitivnih medčloveških odnosov.
Pri mojih letih lahko mirne duše rečem, da sem v življenju kljub svoji povprečni izobrazbi in splošni povprečnosti zelo srečna oseba, s krasno družino in krasnim delovnim okoljem. Odraščala sem v času, v katerem so bile cenjene in poudarjene drugačne vrednote od današnjih.
Nikoli nisem bila odlična učenka, sicer zelo živahna in aktivna na vseh področjih, a moje ocene so bile vedno povprečne. Takrat to ni bilo nič posebnega, ker se ni tako izrazito izpostavljalo razlik med otroki na osnovi učnih rezultatov kot smo priča danes. Ko potegnem črto pod življenja svoje generacije in moje življenje primerjam z usodami sošolcev odličnjakov, v ničemer ne opazim, da bi bilo njihovo življenje srečnejše in uspešnejše od mojega ali da so družbi bistveno več prispevali od mene.
Živimo v svetu, ko so opevani zgolj in samo prvi na vseh področjih družbe. A svet je prostor za vse in vsi si zaslužimo sonca, tako tisti, ki so se rodili z nadpovprečnim kot tisti s podpovprečnim IQjem, s povprečnim ali nadpovprečnim spominom. V paketu pa smo poleg IQja vsi prejeli še marsikaj, za kar danes v tej družbi večinoma nimamo časa, a bi bilo dobro negovati, razvijati in krepiti.
Šport je lep primer klime v družbi. Danes se le redki pohvalijo z doseženim odličnim četrtim mestom na športnem tekmovanju, ki ga je sicer zaznamovala velika konkurenca udeležencev. Če nismo ravno najboljši, to raje zamolčimo in tako soustvarjamo družbo, v kateri so pozabljeni vsi, ki niso v nečem prvi.
Vsaj učni uspeh naj bi bil uspeh kot vrednota sama po sebi in ne razlog za tekmovalnost, samopromocijo ali kakšno drugo propagando, saj to le še stopnjuje tekmovalnost in poglablja večanje razlik med otroki.
Super je, če so otroci izdelali razred z odličnim uspehom in če so v nečem odlični. Vsi otroci so lahko v nečem odlični, če jih spodbujamo v njihovih potencialih in če jih vidimo. Če bodo odlični otroci postali tudi odlični odrasli, pa je odvisno tudi od nas, ki jih vzgajamo in jim oblikujemo samopodobo.
V vsakdanjem življenju največkrat niti pomislimo ne, da pravzaprav avtomatično sprejemamo marsikaj, kar nam narekuje družba in molče pristajamo, ker imamo pač čredni nagon, medtem pa izumirajo in se počasi ugašajo ravno tiste vrednote, ki nam bogatijo in krasijo življenje, a jim damo premalo veljave.
Če bi morala preživeti preostanek svojega življenja na osamljenem otoku in bi me vprašali, v kakšni družbi bi želela biti, ali v družbi samih odličnikov z raznimi licencami in nazivi ali v družbi s povprečneži, ki jim izkustvene vrednote pomenijo več od materialnih, ki so zaradi manj blestečih karier pridobili več praktičnega znanja, a so manj tekmovalni, ne bi imela nikakršnega pomisleka.
Ko bom, če bom imela srečo, preživljala jesen svojega življenja v domu starostnikov, bom potrebovala potrpežljive roke negovalke, velikodušnost njenega srca, tudi če ta ne bo imela dokončane osnovnošolske izobrazbe.
Naj vas poletje boža s svojimi toplimi vetrovi, brezskrbnimi sončnimi objemi, globinami modrine in uspavajočimi razgledi z vršacev.
Ana Pangos
Medobčinsko društvo prijateljev mladine Sežana
