Leto je naokrog
Približujemo se koncu leta, kar nas spodbuja k pregledu dogajanja. Z veseljem ugotavljam, da je bilo leto produktivno, saj smo se veliko posvečali zavestnemu starševstvu in temu, da bi spremenili pogled na vzgojo in jo naredili bolj uporabno, tako za starše, kot za otroke.
Veliko obravnavanih tem
Z desetimi članki na to temo smo konkretno zakorakali v zavesten pogled in se obrnili vase, kar je glavni cilj zavestnega starševstva.
Ugotovili smo, da so otroci naši največji učitelji, ki starše vabijo k poglobitvi vase in k temu, da se ozremo v svoje otroštvo ter se tako najprej povežemo s svojim notranjim otrokom, ki ima veliko osebnih izkušenj: kaj pomeni biti otrok, kako ste vi doživljali povezavo z vašimi starši …
Povezovanje in preusmeritev
V tem članku se bomo posvetili povezovanju in preusmeritvi, o kateri govori Daniel Siegel.
Kako k otroku pristopiti na drugačen način in poskrbeti za njegov čustven del? Kako se povezati z otrokom?
Poglejmo si primer
Na praktičnem primeru lažje ponazorimo razliko kako starš reagira na star način in kako na nov način, način povezovanja ter kaj se takrat dogaja. Tako lahko na preprost in jasen način usvojite nov način povezovanja s svojimi otroki. S podanim primerom vas želim spodbuditi, da to vedenje uporabite v praksi, saj verjamem, da vam otroci vsak dan dajo ogromno priložnosti, da se v tem krepite.
Star način
Sin (se zbudi in pride v dnevno sobo k mami): “Mama, nikoli mi ne pustiš sporočila sredi noči in sovražim domačo nalogo.”
Mama: “Kaj počneš tukaj? Zakaj nisi v postelji? Pojdi nazaj v posteljo, da te ne vidim več do jutra!
(povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)
Prvi dialog je način, kjer starš naslavlja levo hemisfero. K situaciji pristopi na logičen način, z navodili in ukazi. To večkrat ne deluje in samo poslabša trenutno situacijo ter skrha povezavo med otrokom in staršem. Otrok se počuti neslišan in osamljen in tako še bolj kriči po povezanosti s staršem, zato joka in trmari.
Povezovanje
Sin (se zbudi in pride v dnevno sobo k mami): “Mama, nikoli mi ne pustiš sporočila sredi noči in sovražim domačo nalogo.”
Mama: “Tudi mene obremenjujejo take stvari. Bi si želel, da ti danes pustim sporočilo? Glede domače naloge imam jaz podobne misli, toda zdaj je pozno. Se bova jutri pogovorila o tem.”
(povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)
Otrok se počuti slišan in nagovorjen. Spozna, da starši razumemo njegovo stisko in da tudi sami doživljamo podobno, da smo kdaj preplavljeni s čustvi in ne vemo, kaj storiti. S tem, ko otroku priznamo, da poznamo ta občutek, se čustveno povežemo z njim in nagovorimo desno hemisfero, ki je zadolžena za čustveni svet posameznika.
Nato preusmerimo
Ko je desna hemisfera nagovorjena, ko so čustva dobila svoj prostor in so bila prepoznana, lahko pogovor preusmerimo na razumski del (“Zdaj je že zelo pozno. O tem se bova pogovorila jutri.”). Mama otroka pomiri, saj sta dogovorjena, da bo za ta pogovor poskrbljeno. Otrok ima mamino pozornost. Na ta način lahko pomirjen odide v posteljo s pričakovanjem pogovora in nočnega sporočila, ki mu sporoča, da mama misli nanj in ga ima rada.
Ukazovanje in kontrola
Živimo v svetu, ki je naravnan k produktivnosti in hitrem tempu življenja. Komunikacijo smo oklestili na stroga navodila in kontrolo, ki naj bi nam zagotovila rezultate v najkrajšem možnem času. Zgodi pa se ravno obratno. Ta način podaljša proces, saj spregleda doživljanje tako otroka, kot tudi odraslega.
Starši, najprej umirite sebe
Zelo pomembno je, da prepoznate svoja čutenja, začutite svoje telo, kaj se v njem dogaja, ko vaš otrok nečesa ne naredi tako, kot ste želeli. Ste v stresu? Jezni? Razočarani? Naveličani? Osamljeni, ko se o tem pogovarjate z drugimi starši, ki pravijo, da nimajo takšnih težav in da njihov otrok naredi vse, kar od njega zahtevajo?
Se spomnite, ko smo v zadnjem prispevku govorili, da je potrebno poznati in razumeti jezik svojega telesa? Kdor bo vložil trud v spoznavanje svojega telesa in se naučil prepoznati, kaj mu telo sporoča, mu bo lahko zaupal in tako sledil sebi. Primerjamo se lahko le sami s seboj in s svojim lastnim napredkom. Sledite svojemu razvoju in se primerjajte le s svojim starim jazom.
Dobro se je vprašati
Kdo želim biti? Kakšen starš želim biti? Ali lahko sprejmem tudi svojo nemoč, napake in ranljivosti? Si lahko priznam, da me kdaj spodnese? Si dovolim delati napake in to dopustim tudi svojim otrokom?
Za začetek zavestnega starševstva bo to odlična odskočna deska.
Želim vam prijetne praznike in uspešno povezovanje s seboj, z otroki, partnerjem in širšo družino.
mag. Taša Cucek
O avtorici:
Taša Cucek, magistra zakonskih in družinskih študij, specialistka zakonske in družinske terapije po relacijskem družinskem modelu Dr. Christiana Gostečnika na Teološki fakulteti v Ljubljani in stažistka na Družinskem centru Sveta Gora.
Področja delovanja: delo s starši in otroki; igralna terapija, kjer preko različnih tehnik pomagam otrokom, da pridejo v stik s seboj; delo z družinami, posamezniki, ki se znajdejo v težavah na področju motenj hranjenja; delo z mladostniki.
