Kot že mnogokrat v službi sem to poletje zopet prejela častno nalogo, da sem bila za nekaj dni vključena v program počitniškega varstva, ko sem poskrbela za dejavnosti in varstvo otrok iz neke veččlanske družine z različnimi težavami in brez enega starša.
V jutranjih urah smo iskali hlad in se zabavali na otroškem igrišču, mirnem kotičku, ki je bil ob tisti uri še popolnoma zavit v globoko senco. Otroci so po opičje plezali po igralih, se lovili in igrali, jaz pa, mirujoč na klopici, opazovala dogajanje. Poleg nas je bila na prizorišču še mlada družina z dvema otrokoma. Mamica je pridno telovadila, si raztegovala mišice v solo vadbi, starejši otrok, morda drugošolec, se je pridružil zabavi otrok na igralih, očka in najmlajši sin pa sta brcala žogo.
Sprva nista pritegnila moje pozornosti, saj sem pazljivo spremljala dogajanje med otroki, ki so bili v moji oskrbi, a sčasoma, me je iz moje zavzetosti prebudila očetova beseda oz. njegovi vzkliki navdušenja: “Bravo”, in spet “bravo”, čez nekaj trenutkov ponovno “bravo” in spet ponovitev “bravo” in pričela sem opazovati, kaj se je tako dobrega zgodilo, kdo je naredil kaj izjemnega, da je očka že spet uporabil to besedo.
Oče je predšolskemu sinčku, staremu cca. 5 let, z nogo podal žogo, ta jo je ponovno brcnil in poslal v tisto smer, ki jo je žoga sama izbrala in vsakič, ko se je otrok z nogo uspel dotakniti žoge in jo podati…kamorkoli je želela iti, je bil od očeta deležen navdušenega spodbujanja z besedo »bravo«. Nisem opazila, da bi oče otroku podal kakršna koli navodila, kam mora poslati žogo oz. kaj mora z žogo pociljati. Čeprav je bilo v bližini dovolj prostora in možnosti, da bi oče otroku lahko naročil, naj z žogo poskuša zadeti namišljeni gol ali kaj podobnega, kar spominja in ponazarja na stranice gola oz. cilja, se očka ni domislil, da bi otroku postavil neka merila, cilj, ki bi otroka spodbudil, da bi se malo bolj potrudil in poskušal razviti kakšno novo spretnost ali natančnost pri brcanju žoge. Če je pač vse dobro, kar naredi »naš« in mu ne postavimo nobenih mejnikov, se bo težko naučil karkoli novega.
Moja vnukinja, ki je pravkar dopolnila 17 mesecev, počne enako, žogo brcne in uživa, ko opazuje, kam in kako daleč je žogo poslala. Pri tem pa moramo vedeti, da ni dolgo tega, odkar se je sploh postavila na noge, sedaj pa že teka naokoli in brca žogo, kar je zagotovo svojevrsten podvig, če pomislimo, koliko mesecev je stara. Seveda ji lahko vzklikamo »bravo«, a to ne bo trajalo do prvega razreda. Do takrat se bo najbrž naučila že voditi žogo z nogo v teku in jo poslati v gol ali vsaj zadeti kakšno nonino rožo na terasi.
Deček, očitno navdušen in srečen nad očetovimi pohvalami »bravo«, se mi je prav zasmilil. Kako naj tak otrok sploh napreduje, če ima letvico postavljeno vedno na najmanjši in vedno enaki višini.
Ko se otrok nauči opravljati brezhibno eno vajo, je običajno, da mu pač pokažemo novo morda malce težjo vajo, ki bo prav tako zabavna in navdihujoča, da jo bo otrok z zanimanjem poskusil osvojiti, kljub trudu, ki bo zato potreben. Če ima otrok težave pri eni vaji več časa kot se nam zdi običajno, mu v takem primeru pomagamo s svojo izvirnostjo, pomagamo mu priti na cilj z dodatnimi navodili ter sodelujemo in mu pokažemo, kar mi že znamo, poiščimo drugo pot reševanja. Tako je v naši človeški naravi, vseh spretnosti v življenju se naučimo z vajami in preskakovanjem preprek. Da bi v dobi odraslosti lahko uspešno reševali svoje težave, se moramo v otroštvu in mladosti naučiti kar čim več spretnosti, veščin, tako teoretičnega kot praktičnega znanja, da se lahko spopadamo z izzivi odraščanja in smo v življenju kot odrasli ljudje kos marsikateremu gordijskemu vozlu. Preizkušnje in vaja so tiste metode, ki nas učijo življenja, ki nas vodijo na naši poti odraščanja in psihofizičnega razvoja do želenih rezultatov.
Če ne bi bilo tako, potem v šoli ne bi imeli vsako leto drugačnega in vsako leto zahtevnejšega učnega načrta, temveč bi 9 let ostali pri snovi za prvi razred, in še pri učbenikih in delovnih zvezkih bi prihranili.
Pomehkuženi, razvajeni, otroci brez domišljije in radovednosti so običajno, vsaj po moji skromni oceni, prav tisti osebki, ki jim nikoli ni bilo potrebno razvijati nikakršnih spretnosti in veščin, saj jim nihče (beri starši) ni postavljal nobenih nalog za reševanje ali jim jih je bilo zadanih premalo ali pa so bili otroci premalokrat postavljeni na preizkušnje, ki bi jim prinesle ustrezne izkušnje in znanja, primerne za njihova leta.
Seveda niso otroci zato sami krivi, a kaj počno njihovi starši? Ali se za otroka ne zmenijo kaj dosti in trenirajo svoje mišice ali pa vzklikajo »bravo«, samo zato, da nekaj rečejo in da dajejo otroku občutek, da so prisotni.
Nemalokrat rečejo otroku »bravo«, ker je njihov in ne zato, ker bi naredil nekaj posebno dobrega ali pohvale vrednega in tudi zato, da mu dajejo občutek, da so tam, čeprav je njihova glava, kdo bi vedel kje…samo, da mine čas. Morda gre celo za lenobo, važno, da smo zunaj, na svežem zraku ni pomembno kaj in kako nekaj počnemo, ko smo z otrokom.
To pa pomeni, da smo besedo »bravo«, ki naj bi bila dodeljena kot pohvala za trud in kvalitetno opravljeno delo ali nagrada za odlično opravljeno nalogo, popolnoma razvrednotili, saj jo uporabljamo brez pravega povoda ali vsebine. Če se pri svojem otroku, zaverovani v njegovo božanskost samo zato, ker je naš, zadovoljimo z nizkimi kriteriji in da zastavljene, čeprav nizke cilje, gotovo doseže, pri tem pa le-ti ne predstavljajo nobenega napredka, če otrok za njihovo osvojitev ne pocedi niti ene same srage pota, truda, potem ga onemogočamo na njegovi poti spodbudnega odraščanja in razvoja. To ni odgovorno početje zavestnega starša. Ne samo, da bo tak otrok nekatere lekcije dojel zelo pozno ali prepozno za njegova leta, poleg tega bomo vzgojili še nezrelega, pomehkuženega in razvajenega otroka, saj smo njegova dejanja vedno hvalili, čeprav ni pokazal večjih spretnosti ali dosegel odličnih podvigov in čeprav ni dal veliko od sebe. Na tak način otroka ne spodbujamo k raziskovanju, učenju, radovednosti po doseganju novih veščin in spretnosti.
Nižanje kriterijev običajno vodi v nižanje kvalitete ali pomanjkanje spretnosti, neoptimalno stopnjo razvoja, izgubljene ali zanemarjene potenciale, ki bi se v otroku lahko razvili, če bi jih starši v njem pravočasno prepoznali in razvijali.
Aktivno ukvarjanje z otrokom pa zahteva najmanj disciplino, predanost, trud, čas, potrpljenje in domišljijo.
Ni dobro, da se besedo »bravo« pri vzgoji otroka naslavlja ali uporablja ob nepravem času in neustreznem primeru.
Včasih je potrebno otroku reči tudi NE! In zakaj »ne« ali pa: »Naredil si dobro, a lahko še bolje in ko boš uspel z žogo doseči zadani cilj, potem bova lahko zabijala gole in štela, kdo jih zadane več«
Če je otrok nekaj naredil dobro, mu vzklikamo »bravo«, in če je nekaj naredil na pol ali pa bi lahko naredil še boljše, mu moramo to povedati na nazoren način, ne pa da mu vzklikamo »bravo«.
Če je otrok nekaj naredil nezadovoljivo, mu je potrebno tudi to povedati na lep način: »Ne, ni bilo dobro, poskusi znova«. Če se nam zdi, da smo otroku predhodno dali preskopa navodila, mu jih ponovimo in če je mogoče, še pokažemo, kako in kaj naj opravi neko nalogo. Seveda ga je potrebno spodbujati in vztrajati, da nalogo opravi in se nauči lekcije. Če z vajo ne uspe danes, pa mu pomagamo še jutri.
Da ne bo pomote, vse napisano ne velja zgolj za brcanje žoge, temveč za vse lekcije in učenje v šoli, doma in v vsakdanjem življenju otroka in nas odraslih. Če je nekaj dobro, je dobro, če pa ni dobro, je zanič, ne pa »bravo«. In ne pozabimo, »Vaja dela mojstra« in če ima mojster še dobrega učitelja oz. dober vzgled, lahko postane učitelj mojstrov.
ANA PANGOS
