aktualno o nas kontakti aktivnosti bilo je... fotografije  

OTROK GRE PRVIČ SAM OD DOMA

Letovanje brez staršev, v skupini z vrstniki in pod budnim očesom vzgojiteljev je za otroka zagotovo odlična priložnost za izkustveno učenje in dobra šola za življenje. Poleg spoznavanja novega okolja se v skupini otrok uči spoštovati skupna pravila in dogovore, spoznava različne interese, pravice in dolžnosti. Preko iger in drugih dejavnosti se povezujejo otroci različnih starosti, iz različnih socialnih okolij, pridobivajo nove izkušnje, razvijajo svojo kreativnost, tkejo nova prijateljstva in širijo svoja obzorja. Na letovanjih je veliko priložnosti, da si otroci ustvarjajo lastno identiteto neodvisno od vloge, ki jo sicer imajo v vrtcu, šoli oz. v domačem okolju. Po napornem šolskem letu so rekreacija, razvedrilo in druženje z vrstniki kot so letovanja in druge počitniške aktivnosti na morju ali v hribih odlična in zdrava sprostitev.

Tudi letos bomo člani Medobčinskega društva prijateljev mladine Sežana v sodelovanju s strokovnimi sodelavci vzgojno izobraževalnih zavodov organizirali več izmen letovanj za vse otroke in mladostnike Krasa in Brkinov. V mesecu juniju, med 3.6.16 in 19.6.16 bodo v petdnevnih izmenah letovali predšolski otroci, ki letos vstopajo v prvi razred osnovne šole. Predšolski otroci tradicionalno letujejo v Kranjski Gori, v spremstvu svojih nekdanjih vzgojiteljic.

Z odhodom otroka od doma brez nas pa je za vsako družino čas, ko si starši zastavimo številna vprašanja. Kako bo otrok preživel noč, če še nikoli ni nikjer spal izven doma? Kako se bo spopadel z domotožjem? Doma mu ni potrebno povedati, kdaj ga zebe ali da je lačen, saj ga vnaprej oblečemo tako, da je prav in večinoma kuhamo njegove najljubše jedi. Ali bo znal vprašati, ko bo karkoli potreboval? Kako bo vedel, kaj in kako se mora obleči? Kam bo romalo umazano perilo in ali se bo vrnil s prazno potovalno torbo? Kako si bo sam obrisal zadnjo plat, če ni v bližini mame. 24 urni servis – mama nenadoma za 5 dni preneha obratovati.

Brez skrbi, nadomestne mame in očki, vzgojitelji, poskrbijo za vaše otroke kot bi bili njihovi in rešujejo vse zagate tako, da iz njih otroci prikorakajo kot zmagovalci in za kakšen milimeter višji in samostojnejši.

Če ste v dvomih ali se nikakor ne morete odločiti, da bi svojemu otroku nudili podobno priložnost, da se preizkusi in raste, vam bo pri razmišljanju morda lahko pomagal citat Kate Bassford Baker, mame dveh deklic, ki sledi. Ne berite citata dobesedno, poskusite razumeti, kaj želi mama Kate sporočiti:

»Dragi starši z igrišča!

Prosim vas, ne dvigujte mojih hčerk na vrh lestve tobogana, še posebej ne po tem, ko ste pravkar slišali, da sem jima rekla, da ne bom pomagala pri tem.  Spodbudila sem hčerke, naj to poskusita sami. Ne sedim celih pet metrov stran od svojih otrok zato, ker sem preveč lena, da bi vstala. Tukaj sedim, ker ju nisem pripeljala na igrišče zato, da bi se naučili manipulirati z drugimi, da opravijo težje delo namesto njiju. Pripeljala sem ju zato, da se to naučita sami. Nista tukaj, da bi bili na vrhu lestve, tukaj sta, da se naučita plezati. Če sami ne uspeta v tem, bosta pač preživeli razočaranje. Še več, imeli bosta cilj in motivacijo, da ta cilj dosežeta. Medtem pa naj uporabljata stopnice. Želim, da jima presedejo lastne omejitve in da jih poskušata preseči z lastnim trudom, brez moje pomoči. Moja naloga ni – in prav tako ne vaša – da preprečite mojim otrokom občutiti frustracijo, strah ali nelagodje. Če bi to počela, bi jima vzela priložnost, da se naučita, da taki občutki niso konec sveta, ampak da se jih da preseči ali uporabiti v lastno korist. Če se pri tem zaplezata, ni moja naloga, da ju takoj rešim. Tako bi jima ukradla priložnost, da se naučita, kako se pomiriti, oceniti situacijo in se poskusiti rešiti sami. Ni moja naloga, da ju varujem pred padci. Tako bi jima samo onemogočila, da se naučita, da je padec ena od možnosti, ampak da je vredno tvegati in da lahko potem ponovno vstaneta. Svojih hčera na želim naučiti, da ne moreta premagati ovir brez pomoči. Ne želim ju naučiti, da se velike stvari lahko doseže brez napora. Ne želim ju naučiti, da imajo pravico do nagrade in zaslug brez truda. Ker – to bi vas lahko presenetilo – nič od tega ne drži. Ker če jim samo za trenutek dovolim, da pomislita, da to drži, potem nisem uspela kot mati. Želim, da moji hčerki spoznata navdušenje po premaganem strahu in po težko doseženem uspehu. Želim, da verjameta v lastne sposobnosti in da sta prepričani vase in odločni pri svojih dejanjih. Želim, da sprejmeta svoje omejitve, dokler ne odkrijeta, kako jih lahko sami premagata z lastno močjo. Želim, da sta sposobni sprejemati lastne odločitve, razvijati lastne sposobnosti, prevzemati lastna tveganja in se znata sami spopasti s svojimi občutki. In želim, da se na plezalo vzpneta sami, brez vaše pomoči, ne glede na to, kako je dobronamerna. Zato, ker zmoreta. Vem to. Ker če jima dam priložnost, bosta kmalu tudi sami to vedeli. Tako da vam bom hvaležna, če se zadržite in me pustite, da tukaj opravljam svoje delo, ki je v glavnem sestavljeno od upiranja vsem tistim nagonom, od grizenja za jezik vsakič, ko želim zaklicati “PAZI” in zavestne, težke, boleče, ponavljajoče odločitve, da se zadržim, namesto da takoj priskočim zraven.

Ko bosta rasli, bodo prečke postajale samo vse višje, strašnejše in težje za vzpon. Ne vem za vas, ampak jaz bi jima raje pomagala, da te spretnosti pridobita zdaj, ko napaka pomeni samo buško ali odrgnjeno koleno, ki ju lahko pozdravite s poljubom, ko se tudi na najvišji hribček lahko vzpneta med ponavljanjem “mislim, da zmorem, mislim, da zmorem” in dokler jima tistih pet metrov med nami še naprej deluje kot velika razdalja.«

 

za Medobčinsko društvo prijateljev mladine Sežana

Ana Pangos


 Prvič od doma...



Medobčinsko Društvo Prijateljev Mladine Sežana (c) 2012   Produkcija - Digital iN -