Ko otrok pricurlja na svet, ne ve ničesar o tem, kam se je podal. Če ima srečo, se rodi v ljubeči družini, obdan z ljubeznijo in vso pozornostjo, ki jo novorojenček potrebuje za normalen razvoj in rast.
Odraščanje je proces, v katerem otrok spoznava novi svet. Vse mu je novo in ko odraste do tolikšne mere, da se sam plazi po prostoru, prične raziskovati, odpirati omare, zvračati vse pred seboj, se dotikati predmetov in vleče na ušesa vsako besedo in glas. Otrok bi to počel nagonsko tudi v primeru, če ga k raziskovanju ne bi nagovarjali, vsekakor pa naše spodbude k njegovi radovednosti veliko pripomorejo k njegovemu hitrejšemu razvoju. Otroku se je potrebno posvetiti, si vzeti čas zanj in se z njim ukvarjati ne zgolj zato, da ga obvarujemo pred morebitnimi nevarnostmi, temveč tudi zato, da mu razkažemo svet in ga seznanimo z vsemi mogočimi izzivi, ki jih bo premagoval postopoma dan za dnem do takrat, ko bo dovolj odrastel, da bo samostojno zaživel brez našega pokroviteljstva in zaščitništva. Pot do odraslosti je tlakovana s preizkušnjami in učenjem in je ne dosežemo brez solza in obližev.
Odgovorni starši otroku podarjajo svoj čas in mu skozi igro že od rane mladosti pomagajo odkrivati svet. To pomeni neprestano igro, opravljanje zadanih nalog, delo, pridobivanje različnih informacij in znanj, spoznavanje svojih najbližjih, okolja, narave, svojih lastnih občutkov in gojenje občutkov do soljudi, do umetnosti in drugih področij. Odgovorni starši otroka spodbujajo pri odkrivanju vsega novega, navezovanju stikov z vrstniki in poskrbijo za njegovo socializacijo. To počnejo doma, na igrišču, na izletu, na obisku, na počitnicah, pri delu in vsakodnevnih opravilih. Proces se nadaljuje v vrtcu ali pri starih starših, v šoli, v obšolskih aktivnostih, poletnih taborih in letovanjih, pri sorodnikih, skratka na “popotovanju okoli sveta”. Odgovorni starši se trudijo otroku ponuditi čim več priložnosti za nove preizkušnje, saj mu s tem nudijo priložnost za učenje najrazličnejših veščin in spretnosti, odkrivanje svojih lastnih talentov in spoznavanje osupljive barvitosti sveta in življenja.
Odgovorni starši otroka postavljajo pred izzive, da jih premaguje, saj se tako uči in pridobiva izkušnje, ki jih bo potreboval v dobi odraslosti.
Prikličimo si v spomin npr. učenje vožnje s kolesom. Ali ste se vožnje s kolesom naučili ob prvem poskusu, brez da bi vsaj enkrat padli? Večina od nas si je razbila obe koleni preden je zares uspelo. V življenju se skoraj ničesar ne moremo naučiti brez vaje in prask. Vsi prvi poskusi so lahko tudi boleči in neprijetni, a ne moremo se jim izogniti, če se želimo naučiti nečesa kot je vožnja s kolesom…….
Na svoje lastne oči sem že videla in vsakodnevno srečujem otroke, ki so imeli v mladosti manj priložnosti za učenje, kar se v dobi njihovega odraščanja odraža na njihovi stopnji razvoja, pomanjkljivem znanju in slabi razgledanosti. Ob sebi niso imeli ljubečih ali odgovornih staršev ali pa so se njihovi starši spopadali s takimi težavami, ki so jih popolnoma ohromile in jim onemogočile, da bi svojim otrokom lahko nudili dostojno in brezskrbno odraščanje.
Ali je lahko še kaj hujšega od tega? Kar je ravno tako težko sprejemljivo in včasih še težje zakrpati, so težave otrok permisivnih in zaščitniških staršev, ki zaradi svoje pretirane bojazljivosti ali celo sebičnosti, svoje lastne otroke oropajo številnih izzivov zaradi svoje lastne udobnosti, misleč, da je bolje, da se otrok oklepa “maminega krila”, saj se mu tako ne more zgoditi ničesar neprijetnega in ne more dobiti nobene praske. Otrok, ki odrašča v varnem in izoliranem domačem okrilju, oropan priložnosti in izkušenj, se nauči lagodnega brezskrbnega življenja brez premagovanja ovir, zanj in za njegovo udobje vselej poskrbijo starši in običajno tak razvajeni otrok pričakuje, da se bo tako življenje nadaljevalo tudi v obdobju njegove odraslosti. Velikokrat vidim pomehkužene, nedorasle osebe, ki niso kos izzivom, s katerimi se zna spopasti samostojna odrasla oseba. Kako se stvari šele zapletejo, ko si tak odrasel otrok ustvari svojo družino. Včasih ne veš, kdo v družini je starš in kdo otrok. Lahko le ugibaš po velikosti v centimetrih.
Na Medobčinskem društvu prijateljev mladine Sežana nudimo številne programe za otroke, kjer imajo otroci priložnost spoznavati sebe in okolje in se preizkušati v različnih preizkušnjah, v delavnicah, počitniškem varstvu, na izletih in letovanjih v hribih in na morju. Veliko je staršev, ki otroke vključujejo v razne dejavnosti preko številnih društev, ki otrokom omogočamo varno, poučno in brezskrbno preživljanje prostega časa. Spet drugi nudijo svojim otrokom drugačne možnosti in spodbude ter z njimi preživijo vsako prosto uro dneva, da jih učijo in spodbujajo pri osvajanju vsega novega skozi igro in delo.
Vsak starš ima svoj recept za vzgojo, a nekateri načini vzgoje res ne dajejo dobrih rezultatov.
Na roditeljskih sestankih, ki jih za starše organiziramo na društvu pred posameznimi letovanji in na katerih staršem podrobneje opisujemo potek posameznega programa letovanja, sem že večkrat slišala, da nekateri starši svoje predšolske otroke sprašujejo, ali bi le-ti želeli iti na letovanje z vrstniki oz. če bodo šli? Otroci, ki še nikoli niso bili nikjer brez staršev, ki ne poznajo kraja letovanja, ne vedo ničesar npr. o počitnicah v Kranjski Gori ali pa na morju, zato ne morejo vedeti, o čem bi se naj odločali. Nekateri starši od njih pričakujejo, da bodo otroci navdušeno pritrdili na njihovo vprašanje, nekateri pa celo ravno obratno po tihem pričakujejo, da bodo otroci odgovorili nikalno, saj je za take starše tako najbolje, ne bodo v skrbeh za otroka in mu hočejo na vsak način prihraniti vsak še tako majhen občutek nelagodja. Otroka tako postavijo pred dejstvo, da se mora odločiti med dvema različnima možnostima, ena je udobje domačega okolja, kjer se ne more zgoditi ničesar nepričakovanega in neprijetnega ter nova priložnost, ki je otrok ne pozna in ne ve, čemu gre na proti.
Odgovorni starši za otroka odločijo ali je zanj neka dogodivščina primerna in otroka posledično spodbujajo in navdušijo k osvajanju novih dogodivščin in mu tako dajo priložnosti za učenje, krepitev samozavesti, odkrivanje lastnih talentov in pridobivanje izkušenj. Nikakor pa ga ne postavljajo pred dilemo, biti ali ne biti, boš šel/šla na letovanje ali ne? Odgovorni starši ne prelagajo svojih odgovornosti in odločitev na pleče otroka, ki se mu niti sanja ne, o čem ga sprašujejo.
Starši so odgovorni za svoje otroke in zanje naj bi sprejemali odločitve. Otrok se vedno odloči za znano, udobnejšo in najlažjo varianto, zato pa ima starše, da ga ustrezno spodbujajo in mu nudijo možnosti, ki ga vodijo in učijo na poti odraščanja in pridobivanja novih izkušenj ter veščin. Starši se morajo odločiti in vedeti, kaj je v katerem obdobju za otroka primerno.
Otrok lahko pove, kaj mu je všeč inkaj ne na osnovi že prejete izkušnje. Če pa nečesa še nikoli ni doživel in ne pozna, ne more izbrati.
V vseh generacijah otrok se znajdejo tudi posebej nesamozavestni in bojazljivi otroci, ki pač potrebujejo malce več časa, a tudi takim je potrebno dati priložnost in ne čakati do njegove polnoletnosti.
Če se zgodi, da na dan odhoda pred vstopom na avtobus, ki pelje otroke na počitnice, zaznamo prehudo stisko in otrok ne želi v družbo vrtnikov, ne želi zapustiti maminega varnega objema in v solzah prosi, naj ga ne zapušča, je vsekakor potrebno spoštovati njegove občutke in ne ga na silo siliti v nekaj, kar bi se mu lahko za vedno uprlo. Počitnice so prelepa stvar, da bi se nam zamerile. V takem primeru je potrebno počakati na primernejše oz. zrelejše obdobje, ko bo otrok dovolj zrel in pripravljen odleteti.
Pravtako tudi ni dobro, da otroku ne omogočimo, da vsaj poskusi ter mu vedno za vsako ceno prihranimo vse občutke nelagodja, stresa, vsako solzo.
Cilj večine staršev je, da vzgojimo otroka v samostojno, odraslo in odgovorno osebo, ki bo znala slediti svojim sanjam in bo opremljena z vsemi potrebnimi, skozi različne izkušnje in preizkušnje pridobljenimi veščinami, ki jim bodo kasneje na življenjski poti v pomoč pri iskanju sreče, zadovoljstva in uspeha.
Odrasli ne postanemo s polnoletnostjo in tudi učiti se ne pričnemo takrat. Za srečo in uspeh posameznika je dobro, da se do odraslosti nauči premagovati ovire, se soočati s težavami, se naučiti pobrati po vsakem padcu in iskati rešitve. Ko vse to znamo, lahko rečemo, da smo samostojne odrasle osebnosti. Ta včasih trnova pot od rojstva do odraslosti se prične z učenjem od našega rojstva dalje in se ne zgodi brez truda ali od danes na jutri.
Da bi ptiči poleteli, morajo zapustiti gnezdo!
In ne pozabite, kdo je v hiši “ glavni” oz. kdo je starš in kdo otrok!
– Ana Pangos
